Untitled#2
Kot skala razbita na delčke,
kateri mi je najbolj podoben?
Vsi kot eno pa še zmeraj različno,
kot da skale nikoli ni bilo.
Bežim pred nečem kar sploh ne obstaja.
A je kje sploh cilj?
Si kot veter,
čutim te, a te ne vidim.
Včasih me spomniš na sonce,
komaj te gledam ampak občutki so neopisljivi.
Si kot akord na kitari, ki ga ne morem prijeti.
Drevesu odpadejo listi z vej,
čim prej te moram spoznati,
preden drevo dobi nazaj svoje liste.
Na živce mi grejo tvoja dejanja.
Ampak je epic, ker iz mene izhajajo.
Prepričan sem, da lahko vsak najde svoj prostor v pesmi, skozi katerega potuje - morda mladostno pod plazom bežnih vtisov, ali pa se z veliko močnejšim odmevom odprejo, če je nekatere že prehodil ... Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Na živce mi grejo tvoja dejanja.
Ampak je epic, ker iz mene izhajajo.
Komentiranje je zaprto!
