Vedno se sprašujem:
kdo sem,
kaj sem,
kje sem,
kam grem,
od kod prihajam,
zakaj ravno v to smer,
in ne raje JV od tega.
Vedno se sprašujem,
a odgovora ne najdem.
Vedno je skrit
nekje na dnu
moje duše trpeče,
rahlo hrepeneče.
Nič zato,
saj taki so dnevi
deževni,
moreči,
ko se vlečeš
kot ljubljanska megla
in ne prideš nikamor.
Zato hočem sonce!
Tisto pravo rumeneče,
v oči bodeče,
ki greje rahlo
vsako lice in nasmeh,
žarči v tvojih se očeh,
v vseh toplih ljudeh.
To nam manjka.
Prava toplina
iskrenih ljudi.
Ti nam dajo
še dodatno energijo.
Da je tudi
na deževen dan
vsaj malo sonca.

copy_paste