Odpadajo laski, nežno in tiho, po mehki blazini;

odpadajo nežno, ostajajo spomnini.

Tiho, po tiho, sprejeti moraš to bolečino,

tiho, po tiho, odpreti moraš srca veličino.

V ogledalu, ljubezen žari ti iz oči,

tudi če laskov, nežnih teh lastkov, tam gori več ni.

Modruje, sprašuje, nas mladi ta mož,

gleda skozi okno, kramlja s šopkom rož.

Uči nas življenja, moči, hrepenenja,

ljubezni premore zvrhan cel koš.

Ko nekega dne, polno zvedav,

bo lasek na glavi preteklost postal;

bo mladi ta mož ponosno vstal,

v verigo življenja bo košček nov dal.

Odšel bo pogumno, z veseljem v svet,

nadoknadit vse tisto, na polno živet.

M_a_r_k_o