Skozi stare zidake ob robu dvorišča rinejo v svetlobo mlade koprive.
Nanje prislonjena siva, razpokana deska je že dolgo v bodečem objemu robide.
Pod neukročeno rumeno forzicijo leži prevrnjen plav lonec s posušenim rožmarinom.
Dvorišču in hiši na kolenih si čas prisvaja celo njuno pot.
Ta se malodušno prepušča tipajočim koreninam gozdne podrasti.
Pogled se mi kar naprej spodtika ob vse, kar skruni moj nekdanji dom.
Vedela sem, da sreči čas tiktaka, a nisem verjela, dokler mi ni spolzela skozi prste.
Zagrebem se v spomine; vse je bilo moje, povsod me je bilo polno.
Rada sem kmetovala. Mi trije.
Ko sta me zapustila, sem morala oditi.
Ne smem biti tu. Pet vikendov stoji.
A nikogar ni, ki bi postavil pokonci tisti prekleti plavi lonec!

robida spodtika
kriče letim v travo
v glavi odzvanja

Majda Žvokelj