Brez greha - domačijska

Tedi so ble planinske koče, res planinske koče
in ne gostilne pa hoteli.
In oskrbniki so bli tedi še oskrbniki in ne gostilničarji kokr zdej.

Tedi smo bli gor iz različnih partij skup zmeštran,
pa smo vsak iz svojga rukzaka košto na mizo dal,
pa smo skup jedl pa pil, in se je ena harmonka najdla
pa smo kar v gojzerjih plesal, da se je cela koča tresla.
Kasn zvečer smo šli pa v skupna ležišča leč.

Ko je vsa druščina pospala je tvoj pob ob teb na en stran spal,
jaz sem pa na drug poslušu kok dihaš razgreta. Pa te vohu.
Pol sem ti pa, kokr slučajn; u spaj, čez hrbet, roko na jošk položu.
Otrplna si – jaz pa tud. Ves trd sem te božat začel in gnetit ku testo;
nič ni blo videt, da bi blo kaj narobe, pa sem šel z roko niži.

Pol sma pa kr tok leže kokr sma bla – z boka,
trikrat tisto noč, čist počas migala pa kolkr se je le dalo tih.
Vse kar si dosegla z zobmi, razen svojga dedca;
še mene – vse si razgrizla, da bi ja ne zavpila.
Ves masten ko da bi plakate limu sem zaspal.

Zjutri pa …
Tok kot se že zvečer nisma,
se tud zjutri nisma poznala.

Največji greh je menda na gori to,
da pozabiš, da gor ni greha.

Midva nisma pozabla.

Se prav
… nisma grešila.

Tomaž Mahkovic

Komentiranje je zaprto!

Tomaž Mahkovic
Napisal/a: Tomaž Mahkovic

Pesmi

  • 18. 09. 2009 ob 20:59
  • Prebrano 1108 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 395
  • Število ocen: 10

Zastavica