Moje oči so polne rose,

tako mi je dejal človek,

ki sem ga spoštovala in vem,

da nisem spoznala njegovega bistva.

Njegove besede so me utrujale in nisem

nikoli vedela ali je v njih resnica ali laž.

Potem so se v moji glavi začela vrstiti vprašanja,

kaj je resnica in kaj je laž. Kako prepoznamo resnico in

kako vemo, kaj je laž. Večno vprašanje.

Dostikrat sem poslušala različne ljudi,

ki so se med seboj prepirali in zatrjevali,

da je resnica prav to, kar oni govorijo,

vse drugo je laž. Spoznala sem, da je to večno vprašanje in

da se bodo ljudje o “svojem prav” vedno prepirali. Zato sem hotela

ugotoviti, kdo ima prav in kdo narobe.

Začela sem se spraševati, kaj če ima vsak človek svojo resnico,

ki naj bi temeljila na tem, kdo je? Vsak človek na tem planetu je edinstven.

Ni enak nobeni drugi osebi. Vsak ima različne sposobnosti in prepričanja,

različne talente. Vsak ima svoje želje. In verjamem,

da skozi to prizmo vidi svet okoli sebe.

Prijatelj me je večkrat prosil, naj neham razglabljati  o tem, ker so prepiri o tem,

kdo ima prav, nesmiselni. Naj neham razmišljati o tem vprašanju, ki je nesmiselno

in je  trošenje energije za to čisto nepotrebno.

Jaz pa sem razmišljala dalje. Prišla sem do tega, da sem se vprašala,

kaj je moja resnica. In naenkrat se mi je zdel odgovor čisto enostaven.

Tisto, kar je zame lahko, je moja resnica in tisto, kar je zame težko,

je zame laž. Znašla sem se v labirintu svojega mišljenja z večnim vprašanjem

in spoznanjem, da so nekatera dejanja resnična, nekatera pa ne.

Bistvo večnega vprašanja je, da vsak človek želi slediti  v svojem življenju resnici.

 Prišla sem do zaključka, da ni pravega odgovora. Vsak človek sledi svojim občutkom,

svojemu mišljenju in kar je za nekoga prav, je za drugega narobe. In obratno.

Zato je čisto nepotrebno predajati svojo moč, svoje mišljenje v roke drugih.

Vsi odgovori se nahajajo v nas samih. To si je najlažje razlagati in razumeti.

Marsikatero vprašanje o resnici in laži je tako zapleteno, da se ga ne da razvozlati.

Marsikdaj koga obsojamo, da je napačno ravnal. Ampak ravnal je po svojih občutkih,

po svojem mišljenju. To je bila zanj njegova resnica.

Prenehala sem razmišljati o tem vprašanju, ki se mi je zdelo pretežko,

da bi ga lahko razvozlala. Tako kot je na Zemlji vsak človek edinstven,

lahko z njim primerjamo tudi resnico in laž. Ni pravega odgovora.

Začel je poljubljati moje oči v katerih je bilo polno rose in mršil je moje lase.

Pa ne on, ampak veter,  ki me je začel objemati. Marsikdo ne spozna teh objemov,

ki so mu dani od matere Zemlje. Teh nežnih poljubov,  ko te ogreje zlato sonce in

solz,  ki ti jih prinesejo dežne kaplje.

Vsa srečna lahkotno obležim v njegovem objemu. To je moja resnica.

zaspanka