Včeraj te je morje vzelo
s praga mojega sveta.
Morda vedno te je imelo,
a ne čisto. Ne vsegá.

Včeraj te je voda sprala
s krova preperelega.
Saj te vedno je poznala,
a ne dokončanega.

Včeraj ti je strgal veter
prhka jadra, izrabljena.
Risba je brez njih ostala.
Tista, v skale vsekana.

Včeraj sem ti pesem brala,
preden sva izničila,
kar sva skupaj v verze vtkala.
Zdaj pa ni več najina.

Lidija Brezavšček - kočijaž