v nizanju svitanj

se prazni srce, blagi moj elhor,

ali se mar polni

s pičlimi odmerki odpuščanj

za igrivo hojo po robu

za barantanja zaprtih vek

za plavanja proti toku vse do

svetosti izvira

v nizanju svitanj

ugibava rahlo v zadregi,

moj zvesti oproda,

kako se lotiti udomačevanja

in nadeti ognjenemu zmaju

nasmeške na rep

da bi uročila neustavljive kazalce

mavrično valoviva v a-molu,

mili angel varuh moj,

čuječe ob brbotalniku čudes pač

ne znava nasititi

vrtinčaste kače praznine

ker, midva, sijajni stvarnik moj,

prav rada letiva s plamenci

toneva s kiti in se zibljeva

na toplih hrbtih trobečih slonov

brez moledovanja za šaolinov zamah

z ustnicami drzno mečkava

žlahtnost sožitja v požirek, dva

ali tri tako zamaknjena v

blagodejno odtekanje peska,

vode in zraka med prsti

v nizanju svitanj

mlinska kolesa poganjava

z glasovi neubesedljive spozabe

ki časožerno že izbira za ples

a midva, ljubi moj šepetalec,

raje letava s plamenci,

toneva s kiti in se zibljeva

na toplih hrbtih trobečih slonov

kot krotiva pohoto osame

dajva, spustiva že te povodce

in se preprosto v nedogled igrajva

vzPorednice

fionapanmor