So dosti strupa mi zadali

sem z veseljem ga popila

ker nisem več želela sonca

sem ga z lahkoto zapustila

A strup mi dušo je uničil

uničil tudi moje je srce

da smeha nisem več poznala

pred mano je bilo gorje

Se nisem veselila barke

ki po morju plula je

me nosila je v tvoj objem

da sreča končno vrne se

Pa misli vse so se zgubile

in hladno je bilo

čeprav je sonce še sijalo

me grelo ni nebo

Nisem čutila topline

objel me je ledeni mraz

prekril je moje vse telo

prekril je žalostni obraz

Sto solz poteklo je po licu

je vsaka govorila

da vedno moker bo obraz

ker sem te samega  pustila

Ne morem sreče prepoznati

in tudi bolečine ne

težko mi je ljubezen dati

ker se preveč zgodilo je

Preveč so me ranili

mi zlomili srce

da sonca ni več zame

in tudi zvezdic ne

Sredi polja ostaja on

ki briše mi solze

ne vem

 če srečen je z menoj

morda pa ga boli srce

Milena