Pojedel sem obilo kruha, ko čakal sem na ribo;
stal ob mlaki moker sem, kot cunja.
Tiho ždel sem tam na bregu in motril z očmi
v vodo sem, zavzeto. Kot struna vrvica napeta,

od mene spušča se v vodo in vleče, suva,
trga se kot, da iz globin pekla, ujel sem samega hudiča!
In boj divja, a mimo mene dež se mirno zliva v strugo,
kot da je to normalni boj med človekom in naravo.

Po vodi veja se iz gozda zdaj zapelje, ni vrag,
da to je delo matere Narave, ki se bori zdaj proti meni,
da ne ujamem ribe, ki je na koncu vrvice napete.

Veja seveda se v vrvico zatakne in doda še malo teže;
utrujena že moja roka zdaj postaja, napenja palica se in ječi;
naenkrat, blisk razparal je nebo in vrvica se strga – riba nič več ni ujeta.

Tomaž Jevšenak