Prideš do mene, se mi nežno približaš, pogladiš mojo roko in čutno spolziš do dlani, dokler se ne združita. Počasi, čisto počasi, v razpolovljenem ritmu glasbe in s previdnimi nenavadnimi koraki se premikaš naprej in takoj ti sledim. Vsi okoli naju hitijo in norijo, le midva sva v čisto svojem filmu, kot da bi našla čisto svoj peskovnik poln pisanih posodic, lopatk, cedil in podobnih pripomočkov. Prideva do bolj praznega dela plesišča, se za trenutek ustaviva in čakava pravi takt. Nenadoma se nalimaš na mene, lice na lice in čutim tvoj pot, ki ti teče po obrazu. Nič zato, nisi edini, prej obratno. Sama sodim med tiste izjeme, ki se ne potijo in ki so mokre predvsem zaradi soplesalcev, kljub temu, da si me večina ne izbere za brisačo.

Pleševa tesno objeta, lice na lice, telo ob telo. Počutim se izredno prijetno, varno, zaželeno. Med nama se še vedno pretaka veliko lepih energij, veliko naklonjenosti, veliko kemije, a kljub vsemu ostajava brez besed, brez obljub, brez povabil. Ples s teboj je vedno tako nežen, čuten, igriv, na trenutke zapeljiv.

Med plesom mi pogled za šank zavije in takoj spomnim nove se norčije. Na pultu papirnati prtički ležijo in spodbujajo mojo domišljijo. Stegnem roko in enega vzamem, v naslednji figuri te nežno objamem. Obrišem te po obrazu, lici in nosu, tvoj pogled govori »a sem te to prosu?« Čudno me gledaš, nejevoljno odkimavaš, a globoko v sebi vem, da mojo spontanost odobravaš. Hitro mi postane jasno, da je tudi tebi krasno. Dvigneš majico, češ da to ni vse, da še predno dojamem jo potegneš dol in požugaš s prstom »to se ne sme«. Ko plešem s teboj nama oči kar žarijo, saj drug drugemu spodbujava ustvarjalnost, domišljijo. Ples s tabo je vedno drugačen, a nepozaben, všeč mi je ker si spontan, igriv, družaben.

INA TAR