Beračeva molitev
Na šmarni dan je nek berač počasi
capljal k Prešernovemu spomeniku,
kar s čevlja mu na žgočem je granitu
nenadoma podplat odpadel, da si
je brž poiskal bližnjo klop, saj v takšni
obutvi je bil res ubog. V zvoniku
odbije poldne, sonce že v zenitu,
pa ga zažeja v tej vročini strašni.
In v cerkev gre, vse bolj ga grlo peče,
tja k vodi žegnani se bos zateče
ter kot živina pogasi si žejo.
A kmalu silno zvije ga v trebuhu.
Ves bled pomoli se k Mariji v duhu,
da bol odžene mu in diarejo.
Poslano:
02. 03. 2024 ob 04:43
Spremenjeno:
02. 03. 2024 ob 04:44
šmarni dan: Veliki šmaren, 15. avgust (Marijin vnebovhod)
cerkev: frančiškanska, Cerkev Marijinega oznanjenja
Dober sonet, le zakaj ne bi o naturalistični realnosti, ki se zgodi kjerkoli, tudi na posvečenih krajih tekla pesniška beseda ....
LpL
Hvala, Lidija, tega sem res pisal 20ur vse skupaj, Črni teloh pa v dobre pol ure, soneti so res uganka ...
Lp M
Komentiranje je zaprto!
