Hej,« je rekel proti zidu, od koder mu je odgovoril tišji - hej. Bine se je približal in prepoznal Mateja, sošolca iz osnovne šole. Zdaj ga je srečeval le še na tržnici, kjer je popoldne čistil za branjevkami, odnašal smeti in pometal tlakovce ob stavbah.

»Ej, stari, slišim, da ti je umrl oče, moje sožalje,« je rekel Matej.

Bine je le prikimal in izustil: »Kako ti gre, Matej?«

»Saj veš, tako kot vsem, katerih starši so bili med vojno na napačni strani.« Tih heheht se je razlezel v temo.

»Kretensko. Res. Kor da so otroci krivi za odločitve staršev.« Ali pa starši za odločitve otrok, je pomislil Bine z grenkobo v ustih.

»Treba nas je prevzgojiti, menda.«

»Ja, tako pravijo. V resnici jih poznam kar nekaj, ki so zdaj zaradi tega, ker so bili očetje na osovraženi strani, postali najbolj zagrizeni aktivisti v mladinski organizaciji. Bolj rdeči so od rdeče. Pa ti?«

»Veš kaj, razmišljam o tem, da bi se vrnil v Zadobravo k dedku. Res so mu odvzeli skoraj vso zemljo, a toliko še ima, da lahko preživi. Vse tole delo za cekine, s katerimi ne moreš kupiti poštene hrane, je čista izguba časa. Pri dedku je še zmeraj toliko zemlje, da rodi za polne lonce.« 

»O kmetovanju bolj malo vem. Moj dedek je bil od nekdaj delavec v tovarni. Pristni proletariat. Živeli so iz žepa v usta, dokler je bilo v žepu najti kak dinar.«

»Zdaj imajo veliko predvsem taki, ki prej niso imeli polnih žepov, se mi zdi.« Matej je stopil pod obcestno svetilko. Visok in koščen se je zdel kot prikazen, ki bi lahko strašila otroke. Nagnil se je bližje k Binetu. »Veš, tvoj stari nam je pomagal. Dokler oče ne pride iz zapora, je rekel. Vsak mesec nam je po Arnejevi materi poslal kuverto s kakšnim jurjem.«

Bine je presenečeno stopil korak nazaj. »Lepo od njega. Pa kaj veš, zakaj je to počel?«

»Bog ne daj, da naju kdo sliši, sicer tvojemu očetu ne morejo nič več, a lahko bi ti imel težave.«

»Povej, no, saj ni nikogar blizu.«

»No, tvoj oče je rekel moji materi, da je povsem jasno, da se je moj že pred vojno bal novega reda, ki bi vzel, kar so rodovi pred njim pridelali s svojimi žulji. Pa da, če bi on, no, tvoj oče bil kmet, da kdo ve, kako bi razmišljal. Vem, da sta se že od prej poznala in da sta med okupacijo stopila vsak svojo pot.«

(odlomek iz nastajajočega romana, dogajanje 1955 - take in drugačne zgodbe mladih po vojni )

lp

pi

ja, Irena, takle mamo, vedno se najdejo takšni, ki bi druge sežigali na grmadah, metali v brezna ali jih zaplinjali ipd., vse za mir in ljubezen ter boljši svet 

- ti moram pa čestitat za plodovito ustvarjalnost

bodi še naprej ustvarjalna

lp