Besede so prepojene
z molkom,
s presledki,
ki se vozlajo.

Brazde na licu se poglabljajo;
z jezo,

ki se pretvarja, da to ni;
z nezadovoljstvom,

ki plete lepljive mreže.

Pojma nima -
zakaj se mora vsako jutro
našminkati z divje rdečo šminko,
si s pudrom natančno obarvati lica
in populiti vsako odvečno dlačico,
ki ne sledi zamišljenem loku obrvi.

Sedi na terasi in pije žitno kavo.
Kot vedno.
Čeprav ji ni dobra
in čuti le razpenjeno mleko.

Pomigne natakarici -
v pisanih, širokih hlačah,
ki jih ona ne bi imela niti za doma,
v izprani tuniki,
s sračjim gnezdom na glavi
in zadovoljstvom v očeh;

ki ga v hipu izbriše,
popolnoma;

ko vrže vanjo -
drobiž pa si nekam vtakni.

nada pecavar