Kaj se dogaja na tem svetu,

da smo vsi do drugega tujci postali.

Namesto, da bi kot ptica v letu,

drug drugemu roko podali.

Kje nasmeh je, kot je nekdaj bil,

danes, žal, vse predmet postaja.

Od takrat je le spomin še živ,

sedaj samo prgišče še ostaja.

Življenje počasi v daljave beži,

lepota postaja pogled iz višin.

Kar skrito očem je, nekje še živi,

časovno premico spremlja spomin.

Nimam časa iz ust se sliši,

vse nekam brezglavo hiti.

Dobre besede več se ne sliši,

ali sonce sploh še živi?

Štiriindvajset drobnih trenutkov,

predstavlja skupek celotnega dneva.

Od nekdaj, nekoč sladkih občutkov,

danes samo še številka odmeva.

Življenje počasi v daljave beži,

lepota postaja pogled iz višin.

Kar skrito očem je, nekje še živi,

časovno premico spremlja spomin.

patriktomsic