Ob odhodu si pobral smeti

(sanje, upe, želje, hrepenenja),

do konca zategnil vrvico,

vrečko odložil v smetnjak

in na tleh pustil le drobtine.

Jaz nisem, a nebo

je jokalo – morda

se je zvijalo od smeha,

ječalo skozi kapljice.

Zaman sem te lovila. V dežju.

Obleka je pila žalost,

se dušila v bolečini vode,

obtežila ramena

in se zlepila s kožo.

Stekla sem nazaj,

s tkanine ožela spomine,

v omari poiskala metlo

in čez prag pospremila še tvoje zadnje

drobtine.

Maša Šemrov