O, kako je lep ta naši svet,

le znati ga moramo opazovati in

ga ljubiti,

vsako živo bitje,

tudi zeleno listje in cvetoče cvetice.

Ljubiti moramo sonce,

ki nas greje s prelepimi zlatimi žarki,

luno, ki nam ponoči kaže pot in

prelepe svetleče zvezde,

ki nam ogrevajo srce.

Prav tako se ne smemo bati

divjih neviht, plazov,

mehkega dežja,

mrzle toče in vetra,

ki nam mrši lase.

Ljubiti moramo beli sneg,

ki prinaša otrokom ogromno veselja,

deroče reke, mile potoke in

sinje morje,

zeleno trato, čarobne gozdove.

Vse to in še več nam ponuja Zemlja,

naša mati, ki nas je rodila,

nas hranila in nam postlala posteljo

z belimi rjuhami,

nas vodila po dolgih cestah našega živeljenja

in pričarala konec,

ki ga spremljajo prelepe pesmi.

Vse te lepe pesmi,

ki jih ponavljamo z zadnjim vzdihom,

niso spletene samo z našim glasom

in tudi jih ne pojejo samo ptice.

ki veselo obdajajo naše bitje.

.

 Konec,

 ki se ga bojimo in ga ne poznamo,

a prišel bo,

 tiho, nepričakovano.

Uničil bo vse kar smo ustvarili,

le spomine bo ohranil bodočim rodovom.

Ko se bo nebeški čas ustavil,

bo pesmi zapela tudi naša duša.

Takrat bo iz marsikaterega očesa

pritekla slana solza.

zaspanka