Ob kolovozu, ki pelje v bukov gozd, obsorej cvetejo leske.
Podolgovati zeleni cveti v vetrcu migljajo in s poplesavanjem razbijajo zdolgočasenost, ki se plazi po dremajočih sivih travah.
Po pobočju se pritlehno bliža gosta megla, liže in zagrinja skale.
Zažira se v krošnje, ovija debla in se vabi med grmovje.
Vse bledi, obrisi so razlivajo, še komajda razločim pot.
Razbijanje srca odmeva v to tihoto,
okrog vratu se mi zateza nevidna ovijalka,
moj korak postaja vse bolj neslišen.
Počasi drevenim. V vse večje oči se plazi strah.
Ni več lesk, niti grmov. Na trenutke obstanem,
ko se iz beline rojeva zver, razločno vidim glavo, kremplje.
Solze se mi sproti sušijo, ko brezglavo dirjam mimo vseh teh volkov in medvedov.
Nahrbtnik mi poskakuje in me udarja po ledjih.
Iznenada zraste pred mano oblika hiše.
Postojim in se z rokavom potegnem preko obraza.
Zadihano se sklanjam in z rokami slonim na kolenih.

gosta belina
siilhuete pošasti
ustrahujejo

Majda Žvokelj