mati
ki je hranila s krvjo
te drobne ptiče
modri pelikani
in plamenci
posajena sonca
v morske brazde
kaplje ognja na dlaneh
čigav sem to noč
ko kradem mesec iz oči ciganke
brez uma brez škornjev vojaških
zastave rdeče
poslednjič se spušča zastava
kaplje čigave krvi
nerazsodnost
mak je to na poljih žita
modre solze
semenje besed goreče
miko, žal živimo v nerazsodnem času posameznikov. Dobro je to, da niso večni, verjamem, da tudi ne srečni. Naj cvete mak na poljih za pristno dobre prekmurske pogače in vse slovenske potice.
Lp, Caki
raje tebi rečem ja, ko onim ne, ampak si ne morem pomagat. sram nas je s trdimi besedami poimenovati iztikanje oči zgodovini, kjer se sploh človeku začne mešat. kaj naj rečem, DAJMO ŠE ENKRAT !
lp
Komentiranje je zaprto!