Prevod dela: SONETTO IV.

Avtor izvirnika: Pietro Aretino (1492 – 1556)

SONET 4

     Je tiček ta največji moj zaklad

To je dobrina ki me osrečuje

Slasti še cesarici niso tuje

To je dragulj pokončen in ves zlat

    Oj tiček moj pomagaj mi – umiram

Ne krči se – mlahav ne bodi

Saj tak v ljubezen strastno pač ne sodi

Spodobno zdaj naraščaj da ne shiram

    Tako je moja ljuba govorila

Če majhen tiček je – mi ni vseeno

Saj tak za rabo slastno ni nobeno

    Je korenjak – je dan in noč jebač

Kot kremen trd pokončen je jahač

In vstaja brž – je rekla moja mila

                    Velja naj za resnico nedvojbeno

O srečen jebež ki lahko nabada

Zdaj not' zdaj ven kot ljuba ima rada

 

Poželjivi soneti(1526)

dedihajka

dedihajka

Poslano:
23. 02. 2024 ob 14:02

Questo cazzo vogl’io più ch’un tesoro!  

Questo è quel ben, che mi può far felice! 
Or questo si che è ben da Imperatrice!     
Questa gemma val più d’un pozzo d’oro! 
    Oimè, mio cazzo, ajutami ch’io moro,    
Questo si trova il fondo alla matrice;         
In somma un cazzo piccolo disdice            
Se nella potta vuol serbar decoro.             
    Padrona mia voi dite ben il vero,              
Che chi ha piccolo il cazzo e n’ potta fotte 
Merta aver di fresc’acque un bel cristero. 
    Chi poco n’ha in cul fotta il dì e la notte,
Ma chi l’ha com’io l’ho spietato e fiero      
14Si sbizzarrischi sempre nelle potte.         
                    L’è ver ma noi siam ghiotte       
Del cazzo tanto, e tanto ci par lieto                  
    17Che lo torremmo al pari avanti e drieto. 

 Sonetti lussuriosi (1526)

Pietro Aretino, italijanski pesnik in pisatelj, 1492–1556.

Pesnik o sebi:

         »Kakor so si umetniki v starih in novih časih za zabavo uma pisali in klesali nespodobna dela - tako na primer vidimo v palazzu Chigi marmornatega satira, kako poskuša posiliti dečka -, tako sem jaz zložil tistim Modom sonete pohotnega spomina, kakor jih lahko zdaj beremo pod bakrorezi in kakor Vam jih posvečam, vsem hinavcem navkljub. Vrag pocitraj vse klavrno javno mnenje in tako imenovano spodobnost, saj nam prepovedujeta gledati ravno tisto, kar naše oči najbolj razveseljuje. Kaj pa je to hudega, če vidimo, kako pleza moški na žensko? Mar naj bo dano živalim več svobode kot ljudem? Po mojem bi bilo prav, ko bi nosili kot obesek za vratom ali kot sponko na čepici posnetek tistega orodja, ki nam ga je dala mati Narava, da se z njim množimo. (v opravičilo svojim Sonetti lussuriosi).«


Zastavica

Komentiranje je zaprto!

dedihajka
Napisal/a: dedihajka

Pesmi

  • 23. 02. 2024 ob 13:59
  • Prebrano 130 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica