Questo cazzo vogl’io più ch’un tesoro!  

Questo è quel ben, che mi può far felice! 
Or questo si che è ben da Imperatrice!     
Questa gemma val più d’un pozzo d’oro! 
    Oimè, mio cazzo, ajutami ch’io moro,    
Questo si trova il fondo alla matrice;         
In somma un cazzo piccolo disdice            
Se nella potta vuol serbar decoro.             
    Padrona mia voi dite ben il vero,              
Che chi ha piccolo il cazzo e n’ potta fotte 
Merta aver di fresc’acque un bel cristero. 
    Chi poco n’ha in cul fotta il dì e la notte,
Ma chi l’ha com’io l’ho spietato e fiero      
14Si sbizzarrischi sempre nelle potte.         
                    L’è ver ma noi siam ghiotte       
Del cazzo tanto, e tanto ci par lieto                  
    17Che lo torremmo al pari avanti e drieto. 

 Sonetti lussuriosi (1526)

Pietro Aretino, italijanski pesnik in pisatelj, 1492–1556.

Pesnik o sebi:

         »Kakor so si umetniki v starih in novih časih za zabavo uma pisali in klesali nespodobna dela - tako na primer vidimo v palazzu Chigi marmornatega satira, kako poskuša posiliti dečka -, tako sem jaz zložil tistim Modom sonete pohotnega spomina, kakor jih lahko zdaj beremo pod bakrorezi in kakor Vam jih posvečam, vsem hinavcem navkljub. Vrag pocitraj vse klavrno javno mnenje in tako imenovano spodobnost, saj nam prepovedujeta gledati ravno tisto, kar naše oči najbolj razveseljuje. Kaj pa je to hudega, če vidimo, kako pleza moški na žensko? Mar naj bo dano živalim več svobode kot ljudem? Po mojem bi bilo prav, ko bi nosili kot obesek za vratom ali kot sponko na čepici posnetek tistega orodja, ki nam ga je dala mati Narava, da se z njim množimo. (v opravičilo svojim Sonetti lussuriosi).«