V svojem Yugotu prastarem

sem se skozi Titov veles

zapeljal tja v Titov Vrbas,

v Titograd sem šel na zelje,

pa tja v Titovo Užice,

v Titov Drvar sem prispel še,

 v Titovi Korenici pa:

čuj, motor že čudno melje ...

Crknil tam mi je neslavno

sredi magistralne ceste.

Šel na štop sem, pa se končno

vrnil v Titovo velenje!

crknila mi je sred ceste

skratka, vso Andaluzijo

sem zoral s to kripo staro,

a na koncu, glej ga zlomka,

ko sem v domovino drago

vračal se skozi Kordovo,

crknila mi je neslavno;

dušo izpustila črno

ji mašina je nenadno

v neki židovski četrti.

V čast tej "smrti" sem na kratko

se pomudil v sinagogi,

tamkaj bral je Kadiš glasno

kot nalašč rabin bradati.

Opogumljen s tem, redarsto

mestno sem poklical, rekel:

»Odpeljite drago rajnko!«

Odpeljali so jo, revo,

jaz pa globo plačal mastno ...

Da bi čimprej bil doma že!

Toda, za letalsko karto

nimam, žal, dovolj denarja ...

Kar na štop sem šel in jasno,

vleklo se je prav po polžje

preden končno v očetnjavo

sem prispel nazaj ves zmozgan,

(s tem končal bi to romanco.)

Matej Krevs