Miha rabi nov kožušček,

ki mu bo pokril trebušček, 

čez poletje mu je zrasel, 

saj vso njivo je popasel.

Mama zajklja se mu čudi,

da s postavo se ne trudi,

z njo očaral bi Judito,

zajkljo mlado, čudovito.

A če vprašaš zajca Miho,

sploh mu ni mar za Judito,

sploh mu ni mar za zabavo,

on bi ves dan mulil travo,

on bi v senci poležaval,

z glavo bi v oblakih plaval,

ne bi migal, ne bi delal,

v sanje bi se ves odeval.

Če pa očka ga pokliče

zlagat deteljo v kopice,

mama brž mu da potuho

in mu poravna rjuho.

Kajpak, revež je utrujen,

saj težko se že obuje,

kadar mama ga odpelje

v krčmo na sladkano zelje.

Sine nima še izpita,

se dogaja mu krivica,

ta inštruktor nesposoben,

jo bo spravil še na boben.

Sploh je noče razumeti,

da njen sin ne zna drveti

z vso hitrostjo po cestišču

in še manj po parkirišču.

Sili z drugo ga prestavo,

da divjala bi brezglavo.

Vije tačke in ušesa,

svet jo spravil bo v nebesa.

Kaj bo z njenim sinkom, joče.

Faks končala sta, zdaj noče

službe dati kdo, ki plača

dobro in ki ne zavrača

sinka le, ker rad podrema,

ker spusti ga hitro vnema,

delo ni stimulativno,

vse preveč je intenzivno.

Res nihče ga ne razume?

Svet ni za velike ume

kot je njen potomec zlati,

to ve ona, skrbna mati.

Pisana_beseda