Tistega davnega dne

so tujci razparali tvoje srce.

Rezali so korenine ponosnih dreves,

v krošnjah lomastil krvavi je bes.

Tistega strašnega dne

te je mati izdala, zavrgla, prodala,

lačno, nemočno, z dušo steptano,

v usodi desetnice svetu prodano.

A nisi klonila, ponosna in smela

si se borila, v jeziku ljubezni

pesmi si pela,

v soških brzicah si rane hladila,

kljubovala udarcem, se s trto ovila,

na sončnih si Brdih toploto zajela,

med kraškimi gmajnami si odpočila,

burji pustila, da te je klesala,

z morjem si svojo mladost zalivála.

Po rovih temačnih v srebru svetila

in se zaljubljena v čipkah ljubila.

Tistega lepega dne

si tujcu uporna strla srce,

pretkana, spletena iz roda v rod,

si končno svobodna, sam svoj gospod,

našla obraz svoj, svoj notranji jaz.

Ostani, Primorska - nikdar več prodana -

nam zemlja in mati in voda in mana.

Ida Semenič- adisa