Se spomladi iz popka življenje rodi,

ki igrivo, nedolžno svet opazuje,

naivno gradove v oblakih gradi,

mogočno drevo ves čas ga varuje.

Poletje počasi trka na vrata,

je čas brez težav in skrbi,

čaka ga prihodnost zlata,

vse v naravnem redu se zdi.

Popek odrastel v prelepi je cvet,

ves svet mu na dlani leži,

razmišlja kako spremenil bi svet,

ko z mladostno vnemo izkušnje lovi.

Jeseni v sadež naposled dozori,

tek zamenja preudaren korak,

modrosti in izkušnje z drugimi deli,

nekje v daljavi pa že spušča se mrak.

Ko zima naposled ga le dohiti,

prehiter zanj postane ta svet,

kmalu dan se v noč spremeni,

kmalu v mehko zemljo bo odet.

Ko zimska odeja pokrije zemljo,

s tihim šepetom k sebi ga vabi,

ponuja spokojnost s svojo dlanjo,

ne bo dočakal nove pomladi.

Se spomni vseh, ki pred njim so odšli,

ko skoraj neslišno so jemali slovo,

v njegovih očeh več iskra ne tli,

iz vsakega sadeža ne zraste drevo.

Borut Kaučič