Najlepši nedvomno le tisti je dan,

ko sonce me zbuja in nežno poboža,

da mehka in topla najéži se koža,

obraz pa oranžno svetló obsijan.

In skoraj bi mislil, da to ni telesno,

da mrtev sem že in to je svetloba

na koncu tunela, telo pa trohnoba,

še preden zavem se - saj to je nebesno!

Veter skoz' okno premika zavesi

in komaj odprem svoje trudne oči,

takrat so se zbrali vsi žarki luči,

na beli rjuhi pa angelski plesi.

A kaj, ko prehitro zbledijo vsa pota

in angelska bitja pobegnejo stran,

zdaj čakati moram na jutrišnji dan,

da znova rodi se nedolžna lepota.

VonMann