Elegični distih (heksameter + pentameter) je rara avis v pesniških krogih. Prešeren uporabi heksameter v Spominu Matija Čopa. Kadar slišim igralce in svakojake interprete na Ars programu, kako masakrirajo antično poezijo, mi je vedno hudo. S tem, da so latinščino vrgli iz šol, je izumrlo znanje o antični metriki in prozodiji. Moji šestomeri niso tako strogi, kot jih je predpisal Prešeren, a saj tudi po njegovih strogih merilih nihče za njim ni več koval heksametrov. Preveč omejitev in posledično preveč truda za nič učinka. Moji pričujoči elegični distihi so vsi iz daktilov. Nisem rabil spondejev.

-uu-uu-uu-uu-uu-u

-uu-uu-   -uu-uu-

Po mojih in sploh po sodobnih standardih se namesto spondeja sme uporabljati tudi trohej, čemur se je Prešeren posmehoval. Tudi cezure stavim bolj svobodno, saj se tudi pri antičnih pesnikih za vsako pravilo najdejo kršitve. V mestu cezure jaz ne zaznam nobene estetske vrednosti. Tudi Prešeren je kršil lastne standarde, če smo zelo pedantni. V zadnjem elegičnem distihu sem uporabil sicer v latinščini prepovedano moško rimo. Tako je rad in pogosto pisal Ovid. V vsebinskem pogledu sem po opisu dveh poklicev pesem preprosto zašpilil in junakov nisem gnal v konflikt. 

Všeč mi je, le zaključna beseda (dado) se mi zdi preveč starinska (stilno zaznamovana) glede na ostale, uporabljene v tej pesmi,

lp, Ana