Si predstavljaš življenje brez mobilnega telefona, 24 ur odprtih trgovin, lokalov in bencinskih črpalk? Si predstavljaš smučanje, kolesarjenje brez čelade, vožnjo z avtomobili brez varnostnih pasov, stanovanja brez interneta in družine brez avtomobila? Si predstavljaš ogrevanje le na premog in drva, kurišče polno pepela in drugih smeti, pa prva shramba oddaljena več kot sto stopnic, čisto na dnu, v eni od temnih kleti? Si predstavljaš, da zmanjka elektrike in da ima mobilni telefon prazno baterijo? Kje boš zdaj dobil prepotrebno energijo?

Si predstavljaš, da bi preživel teden dni na enem od otokov, stran od civilizacije in drugih ljudi? Si predstavljaš, da bi imel na razpolago le nekaj vode, hrane, majic in hlač? Bi se počutil kot otrok brez svojih igrač? A otroci so iznajdljivi, spontani, medtem ko smo odrasli preveč z umom obdani. Otrok se bo le okoli sebe uzl, nekaj zagledal, jo tja ucvrl. Našel bo školjko, kamen zanimivih oblik, košček lesa in po možnosti še kaj, kar se v soncu lesketa. Čisto nov svet bo tako odkril in srečen iz mivke gradove gradil. Kaj pa mi? Še vemo, kako se brez vsega živi? Se znamo popolnoma sprostiti in cel dan v družbi samih sebe biti? Smo sposobni preživeti en sam samcat dan sami s sabo preživeti, v miru in tišini ter se takega kot smo sprejeti?

Se res vse samo še okoli interneta, telefona, televizije vrti? Smo res pozabili na naravno, živali, rastline, ljudi? Smo redni gostje nakupovalnih središč in dosti redkeje gledališč. Življenje postaja »American way«, saj če gremo v kino, je to Kolosej. Skoraj vse kinematografe so iz središča mestnega jedra v nakupovalna središča premaknili, še iz Kina Vič so Cirkus naredili. Cirkus, v katerem zaman klovne, žirafe in akrobate boste iskali, saj vam bo kmalu jasno, da v diskoteki ste pristali.

Naj povem vam brez zavor, da pogosto obiščem Kino Dvor. Za mesec naprej spored preletim, si označim tisto, kar si ogledati želim. Filmi, ki jih tam vrtijo, v meni dolgo še živijo. Pogosto predstavljajo življenjske zgodbe čisto preprostih ljudi, kaj jih muči, kaj boli in kaj jih v težkih trenutkih »gor drži«. Za razliko od ameriških, ki so polni adrenalina, hitrosti, agresije, so ti filmi polni čustev, človeške psihe, domišljije. Sporočilo nekaterih zgodb je poslano v več plasteh in dokončno ga dojamemo šele po nekaj urah, nekaj dneh. In ravno v tem je lepota, zgodbe čar, da gledalca ne pusti vnemar.

Morda tudi meni kdaj uspe, da moje pisanje nove dušne portale odpre. Ko s pravim pristopom in pravilno mero energije sporočilo prejemnik sam razkrije. Sporočilo, ki ga duša že dolgo pozna tokrat dobiva od srca. Telepatsko, brez besed, sodobnih telekomunikacijskih naprav, bo prejemnik svoje sporočilo zaznal in prepoznal. V kolikor začutiš, da je prav, da ga sliši še kdo, ga pošlji naprej, da bo še komu lepo. Dajmo svoja srca odpret, zaobjeti cel planet.

P.S. Ko je leta 2012 nastala tale pesnitev še ni bilo Cinemaplexa

INA TAR