Pridejo posamično
ali kot jata lastovic pred nevihto;
švigajo na vse strani,
zaletavajo se vame.
Z lahkoto pomladnega vetra
prehajajo skozme, me luknjajo,
razvlačijo, kljuvajo.
Širi se zadah po skisanih poljubih,
izgubljam pigment,
kakofonija postaja neznosna.

Zavrtim
Šostakovičev valček številka dva -
znova in znova;
da se razplešejo;
da ujamejo ritem.
Postajajo zasople,
potne,
vrti se jim.
Počasi odplešejo;

tudi najbolj vztrajne.
Jaz ostanem.

nada pecavar