Kamnita hiša na hribu stoji,

otožna svojo zgodbo govori,

tiho, saj nihče je nikoli ne posluša,

med kamnite stene je ujeta njena duša.

Včasih ponosna na hribu je stala,

je dom in toplino mnogim dajala,

je verjela, da se pravljica nikdar ne konča,

saj neskončno veselje je tukaj doma.

Ko stari ljudje so preminili,

se mladi v svet se odselili,

to bil začetek je propada,

osamljena počasi zdaj razpada.

Brez ljudi je izgubila pomen,

da izgine, še njen je edini namen,

izgubila vso svojo je toplino,

izgubila vso svojo je milino.

Danes le stene še stojijo,

nam nemo zgodbo govorijo,

zgodbo, ki nihče je ne posluša,

ko na obroke umira njena duša.

Govorila bo zgodbo do konca svojih dni,

dokler vsaj en kamen pokonci še stoji,

marsikaj se v času za vedno izgubi,

zgodovina nikoli ne pomni vseh stvari.

Borut Kaučič