Ven iz sebe, ven iz kože,
ven iz celice kosti.
Ven iz glave, iz besedja,
slišim tuj spev,
poje mi:

"Ven iz pesmi, ven iz misli,
proč od stokov lastnih mej ...
stran od grizenja vsakdana.
Ven iz sebe,
ven poglej!"

Me tam tisti nič počaka,
ki ga kličem, ko molčim?
Stran drobovje, stran navlaka!
Iščem kaj?
Da izgubim.

Ven bi rada, a trenutek
znotraj open bivanja-
vsebnost, ki me golta vase,
ne spusti me.
Ne bom šla.

Lidija Brezavšček - kočijaž