Besede v meni se pojavljajo,

v povedi se sestavljajo, 

priletijo, me zbudijo, 

da napišem jih, me spodbudijo,

da iz sebe jih predam, 

njih pomen nikoli ni zaman,

pa četudi enega le gane,

mu preprosto dušo vname.

Nekje globoko v sebi čutim,

ko soočam se odnosom krutim,

ali ko me kdo ogroža

ali ko me nežno boža.

Včasih me kar preseneti,

ko navdih me od nekod poljubi,

da razlije se čez moje grudi. 

Pesem plima je, zalije vse kotanje

je oseka, ki razkriva srca špranje.

Ja, napiše jih res moja roka,

a izvir nekje iz duše se rojeva, ljubi, stoka.

Danes ti jo čutiš in sprejemaš,

jutri čudna je, je ne dojemaš.

Ostane zadaj za srca ogrado,

ni primerna ne za branje, kaj šele nagrado,

pesem enostavno gre v pozabo.

Ko v srce ti sede, te objame,

potlej zate je, verjemi.

olgasem