Vzhod je tako daleč
potrgani otroški koraki
kapljajo v razvejeno brezbrižnost
raztroseni kot rdeči cvetovi japonske kutine
ob peresih ki podpisujejo molčeče papirje
najdražje orhideje pijejo vlago praznih besed
ni več pepela
da se bi posipali
neobnovljivi
z obnovljivimi viri
v zablodi trajanja
ko je sonce v mreži zahoda
... daleč in tako blizu. Takih strani svet ne rabi ne blizu, ne daleč. Lepo, izpovedno.
Lp, Caki
Kot praviš, Caki, ne rabimo, a zmeraj jih je peščica, ki ''rabijo'' :(
Hvala ti in lp
pi
Odlična pesem, ki seže v srce!
Lep pozdrav, Dejan
Draga Irena, piše tvoje srce ❤️
Hvala!
Lp, Marija
Ujetost, ki se je ne znamo več izogniti, prinaša nešteto različnih temačnih usod. Iluzija prehoda sonca na zahod, se vsakokrat razblini v večernem mraku, ko se prebudijo misli. Izhodi so v nas samih a kaj, ko so v nas premajhni, da bi jim drugi sledili. Ogenj je veliko bolj usodno privlačen! Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Res dobro povedano!
lovrenka
ps
popravi nebnovljivi v neobnovljivi
Dejan, hvala.
Boleče je, a kaj naj naredi človek, ko svet gre v zaton.
lp
pi
Draga Marija, hvala.
Nemoč in vedeje. To je.
Objem
pi
Hvala, Milan.
Kot praviš : Izhodi so v nas samih a kaj, ko so v nas premajhni, da bi jim drugi sledili.
lp
pi
Lovrenka, hvala.
Zdaj lahko mojo disleksijo ali kar že je, (pa vse bolj pogosto :)) popravi le urednik.
lp
i
Komentiranje je zaprto!
