Ah, beda, to napoved zdaj je slabega vremena,
kot obtežene mokre deke, veter vleče dol oblake,
iz globin morja se zbirajo, vsi sivi in robustni,
ob gozdni meji počijo in proti zemlji poletijo.

Sam, znotraj mrzle sobe, čakam,
neizpolnjene obljube; stojim v praznem stanovanju.
Nihče ne pride, v sobi srečno družbo sanjam,
sem kot izgubljena gola duša v samostanu.

Sredi obupa se zatečem na stopnišče,
gol in brez obleke, ki bi me s toploto varovala,
moja mrzla duša, zdaj toploto druge, išče.

Skozi ledene leče objektiva, moja duša bo jokala,
naj mraz ne vzame iz telesa mojega duha za vedno,
naj od zdaj bo spet počutje, boljše, ker sedaj je bedno.

Tomaž Jevšenak