Poiskal si bom stopnišče,
tako – fe-no-me-nal-no
in ga zasedel z mojimi koraki.

Postavil bom stojalo.
Poiskal bom kot, ki ga nihče ne vidi.
Odvrgel bom cunjice in stal pred objektivom,
kot pred ogledalom.

V aparatu ni filma.
Objektiv lovi sedaj elektronske signale.

Vrtel se bom.
Kaj pa veste, mogoče ...
mogoče bo pa kaj pametnega nastalo.
Odsev od kože in od oči.
Ampak v resnici bo to odsev od osamljene duše.

Upam.
Morda pa pride nekdo in pritisne sprožilec,
da ustavi tisti trenutek za vedno.

Verjetno bom kot kip na zaraščenem vrtu
lovil le letne čase.
Čez čas me bo, okamenelega, oblekla narava.
V mah.

Postal bom zeleni kip – na stponišču.
Strašil bom otroke in postal bom opozorilo
za nekaj, kar se v tej družbi ne sme.

Stopnišče je moj oder.
Obstal sem na sredini.
Še veliko je do vrha
in daleč je do dna.

Zataknil sem se v objektivu.
Na sredi stopnišča me je ujel
in me ne spusti.
Ni vhoda in ni izhoda.
Samo pot, ki ji ne vidim namena.

Grem.

Greš z mano?

Tomaž Jevšenak