Ta taktomer življenja ura bitja

Velja že tisočletja za središče

Središče stvora ki se imenuje

Telo človeško ljubo neugnano

Črpalka ki nam kri poganja v krogu

Nihajev zmore kar za dve milijardi

Neutrudna dokler čas se ne izteče

Ko se ustavi čustva nam ubije

In te krvničke ki v obtok hitijo

Prav vse rdeče bele in ploščate

Nosilke prenašalke žive hrane

Mečava v glavi z njim je poročena

Krmilnik ki razum nam uravnava

Ljubezen žalost srčnosti prepušča

dedihajka