jata črnih ptic na horizontu izza katerega je

odletel tvoj beli robec iz tila in moja

roka ga je dvigovala proti nebu kot Chagall ravno

zaročeno nevesto. še traja skupna akcija ravninskih

severnikov, ki strastno in zasoplo stiskajo k sebi

vse mrtve. krilati kerubi, ki s pleč stresajo

bogove zime na vidno, med obrabljena strašila,

skozi suhi špalir žalobnosti koruzišča, plahe fosile

grmičev volka in obnemelih repincev, čakajoč

Mokoš boginjo badlja in blatnih kolesnic,

ki občasno zaide v naš gank izenačujoč

zemeljsko in nebeško. za njimi koraka procesija

kocinastih satirov z grenkobo zamolčanih skrivnosti, tisočerih

snežink, ki so priletele na naša ramena. nevesela

druščina, ki hrepeni po tvojih nedrih iz katerih

prihajajo banatske volkulje, lačne in neumne. ali modras

kača ponorela in izčrpana od tvojega ognja. rečem:

odpusti vse vetrove, demone in tistega, ki čaka

za vrati tvoje spalnice, da vse pospravi. pusti

jaz želim le segreti roke v temi

samotne kapelice na polju tvojih dojk

Jure Drljepan (JUR)