Daleč za gozdom
jasen poletni dan riše ostro linijo hribov,
kamnito kuliso na kristalno čisti modrini neba.

Še bolj modre so njene velike oči.
Polne hudomušnih iskric, radovedne, zgovorne.

Mir njenega pogleda se skazi medtem ko se iz daljave
v katero je bil zazrt spusti na postarane, koščate dlani.
Rahli drget ji pretrese celo telo
in roke se nezavedno približajo zgubanem obrazu,
povešeni koži na vratu, nekoč mehkem kot svila.

Lepe, čutne ustnice ujete v mrežo globokih gubic
se spačijo v grenek nasmešek
in mir znova zavlada v modrih očeh.

V naročju ji leži stara violina.
Pestuje jo nežno, ljubeče, ne da bi se jo dotaknila.

Njene misli virtuozno igrajo
v tem tihem in zaspanem popoldnevu,
v globini sobe, ki jo oklepa kot dokončna prikazen večnega počivališča.

Ne upa se potegniti lok čez stare strune.
Ve kako bo zvok izpod njene drhteče roke
sprožil neustavljiv plaz zdavnaj pokopanih čustev.

Z zadnjimi močmi povzdvigne violino na ramo,
zapre oči in zvok steče...
V neko oddaljeno poletje, ko je za prekrasnimi modrimi očmi cvetel mlad obraz,
v prekrasno poletje, ki jo je oropalo
ljubezni,
strasti,
upanja.

Umirajoči zvok tiho oddrsi skozi okno,
čez travnike in gozdove.
Izgubljen v tujem svetu,
obsojen na neskončno trpljenje dokončnosti.

Jerry