Na platnu
GLEJ
obraz je bled



Ko te pogledam vidim srd v očeh goreti,
v rokah (ti) drhtijo listi starih pisem,
našla si jih ko si brskala v kleti,
ker tak sem, da ta stara pisma
spomin so, ki ga nisem
nikdar hotel videti zgoreti.

V opravičilo spev ti nov napišem
za dni vse, da ti na tvoj obraz nasmeh narišem.
Ta lep bo kot so prve zimske rože
mehak bo, kot je krzno od lisičje kože.

Poet  zdaj tvoj te koplje v svili in brokatu,
ki z besedami ga on na kupe daje,
naj zlato zdaj se na tebi sveti,
lepo je vse, kar on za tebe v omare daje,
da gledaš se lahko v srebrnem ogledalu.

Če se spreva spet – galeb,
naj vejico miru prinese,
posadi naj seme za drevo,
ki spet nam senco sprave bo dajalo.

Spev ta s krvjo ti zdaj podpišem,
da res sem vedno bil jaz kakor tvoja senca;
in ko me enkrat starega ulovi demenca
me spomni, da bila si moj vodič
in ti moj ptič, ki nosi (zmedenemu) vejico razuma.

Tomaž Jevšenak