Pas kristalno zelene modrine
neba na obzorju
z mraza šivankami ščipa me v lice,
s kučmo iz vlaken umetnih
na glavi
goljufam veter.

Besede so v meni.
Cvetoče narcise med tulipani
valovanje zrele pšenice
vonj pečenih kostanjev.
Večcvetnice so se razcvetele
hkrati z zamujajočim bezgom.

Ljubim pernate poredne golobe,
pohotno kot kamni padajo s strehe,
še bolj - če je to sploh mogoče,
v zimsko odmrli meji grmovja brez listja
zmešane prepirljive vrabce.
Se vprašam.
Ima jezik ljudi res moč razumevanja?

Kot sviloprejka ujeta v nit dragoceno
zapredena v sanje nekdanje
ne morem postati metulj.
Se želje izpolnijo, ko nanje pozabiš,
neskončno boleče spoznanje.

V temno slovesni opravi par kosov
zaljubljena v lovorju prehitevata čas.
Zimska ljubezen zaradi ljubezni?
Pah!!!
Razglašeno prepevam,
pravzaprav tulim
sem in nisem to jaz!
V meni je, vedno je v meni...

Pričenjam snežiti.

Marjana