V ogledalu časa se zavedam,

da ni moj namen preštevat gube, 

bolečine in izgube.

Nič ne načrtujem, 

ta trenutek sem, odkrivam. 

Da je moja pot bogata, raznolika

in ponuja mnoga vrata.

Ključi vsi so v meni, 

da odklepajo usode,

skozi srečo, bolečino 

in nezgode,

da odkrivam vso ljubezen in zablode,

da zaupam v svoje sanje zgodbe, znanje.

Nimam vplliva nad dogodki,

temi sladkimi piškotki,

ko jih sprejmem, vem, me vodi radovednst,

se zavedam, to ni vedno prednost. 

Svet je tak kot je, realen,

žal za mnoge zdaj le digitalen.

Tam življenja so v rezevervi,

zmaga je ubijati, moriti, 

se za avatarji skriti. 

Včasih ni to naša le izbira, 

a globoko v nas prodira, 

naš razvoj človečnosti zavira,

saj pozablja na ljubezen,

smatra jo že za bolezen.

A jaz verjamem še v dobroto,

ki jo nosim v sebi.

V pesem seme sreče posadim,

jo z ljubeznijo negujem,

še moralo ji nasujem,

ko z vrednotami podpiram,

vrata svoji nežnosti odpiram.

V sebi nosim vse kar potrebujem,

si dovolim, da predam se,

dano mi usodo res spoštujem.

Skozi trnje bolečine, 

našla vir topline,

ki v objemu sebe, 

mi je podarila tebe.

olgasem