Zjutraj me zlato sonce zbudi,

na obraz mi zlate žarke pošilja,

moj obraz od sreče gori,

saj s seboj ptičkov spev prinaša

in prelepo zelenje v gaj.

Nasmeh žari na mojem obrazu,

v očeh se mi iskre podijo,

želim,

da moja noga najde pot v gozd za vasjo,

kjer šmarnice presladko dehtijo.

Želim,

da me opojni pomladanski zrak omami

in da moje srce razbija,

ko zagledam prelepe, bele,

šmarnice, ki so vse že

razcvetele in znova

presladko zadehtele.

Šmarnice,

ki dehte sladko

in mi vračajo spomin

na pomlad prelepo in

prekratko.

Zavem se,

da v deželo prihaja lepi mesec maj

in da bom zopet vsa srečna

v gozd zahajala,

kot sem nekoč,

ko so mi oči gorele od sreče.

Takrat si v gozd zahajal

tudi ti in želim si,

da bi znova kot nekoč,

ko sem tiho sanje sanjala,

ko si se sklanjal cvetke trgajoč.

Nabral bi znova šopek cvetja

in ga poklonil meni v dar

z eno samo lepo željo,

da bi me privedel pred oltar.

Zdaj so leta davna že minila

In pomlad se je zgubila,

tudi cvetja dehtečega več ni,

ostal je le spomin

na tiste lepe majske dni

in na ljubezen,

ki mi še zdaj v srcu gori.

zaspanka