Zakaj govorijo o sovražnem govoru? Zelo me boli, ko se opirajo na dejstvo, da se je sovražni govor pojavil v zadnjih letih. Jaz se sprašujem ali je že ves čas med nami. In tudi vi mogoče mislite, da je imel doslej status provokativne kritike. Mogoče se motim, da tako razmišljam.  Ker je verjetno bolj pomenljiva lahkotnost etiketiranja s sovražnim govorom.

Skoraj prepričana sem, da imam prav. Ker sovraštvo kot čustvo ni prepovedano. Le kdo bi lahko prepovedal takšne občutke, ki se nehote pojavljajo v človeku? Vsak človek ima pravico sovražiti, tako kot ima tudi pravico ljubiti.  Kakšen bi bil naš svet, če bi bila ta čustva prepovedana? Zato noben zakon ne prepoveduje, da česa ne smemo sovražiti. Resnica pa je zelo boleča, saj človek mora biti absolutno zaskrbljen, ko se sovražnost sprevrže v nasilje in ne le zoper ljudi, ampak tudi zoper naravo, ki bi jo naj ljubili z vsem srcem in zoper živali, nam tako ljuba bitja. Zavedati se moramo, da človek ni obsolutni gospodar sveta, ampak je tudi zakon, ki bi mogoče predvideval uničenje gozda za potrebe industrije, to pa bi bila oblika sovražnega govora do narave. V zakonskem predlogu lahko najdemo antropocentrično definicijo sovražnega govora. A o tem ne bi več rada razpravljala, saj v medijih lahko slišimo govore in v časopisih članke, ki bi lahko povzročili hujše vznemirjenje javnosti, napad na ustavno ureditev in še marsikaj.

Zato bi marsikdo izbrisal iz zemlje besedo sovraštvo kot čustvo in bi pri vsakem človeku ustvaril čustvo ljubezni. Vsakdo ima pravico ljubiti, a ljubezen bi morala biti človeku dana že ob rojstvu z namenom, da ne bi nikoli spoznal potrebe oz. pravico sovražiti.Ta beseda oziroma čustvo bi naj bilo izbrisano pri vsakem človeku in za zmeraj. Si lahko predstavljate svet brez tega čustva? To bi bil raj, po katerem človek hrepeni, ko bi izginil iz našega sveta. Smo zmožni si ustvariti nekaj tako čudovitega? V današnjem času bi morali. Ampak mi smo prepričani, da vsako čustvo mora vsebovati dva elementa. Črno-belo, dobro-slabo, sovraštvo-ljubezen, vroče-mrzlo, svetlo-temno in še  in še. In glavno: začetek-konec. Zato obstaja vesolje nerazrešena uganka za marsikoga in zato smo ustvarili nekaj, oziroma nekoga, ki mogoče ni nikoli obstajal in tudi ne bo.

To naj bi bil Bog. Naši možgani so ga sprejeli, ker z vero v njegov obstoj lahko razrešimo vse. Vse, kar ne razumemo, ne vemo in ne znamo.Mogoče bodo v naslednjem tisočletju človeški možgani delovali drugače, mogoče bomo prišli do spoznanja našega obstoja v vesolju in bo izginila beseda »neskončno«.

Lahko bom rekla samo: neskončno te ljubim.

zaspanka