Se spomnim,

da je medlo,

zamedlo poti.

So stari jamrali,

a otroci srečni bili.

Prav nič jih ni zeblo.

Seštrikane kape

so jim grele ušeša,

rokavice iz volne

v breg vlekle sani.

V vrišču in smehu

so kepe letele.

Snega na kupe je blo.

So pridne ročice

skup grude valile,

sebi za družbo

snežaka naredile.

 Bo še kdaj medlo?

Na klanec za hišo

veselje prineslo za vse?

Tudi za tiste otroke,

ki imajo le sanke,

ali pa še teh ne.

Prav oni me bodo

v življenje vrnili,

na stopljeni trup

nazaj gumbe  prišili.

lovrenka