pod odejo moje postelje

je še dovolj prostora

da zrivam črke v besede 

in v verze iz nereda jutra

seveda vem da ni pogoja

ko si za zajtrk zaželim 

sveža jajca noja

zato raje stopim iz zastora

in odvandram v svoja jadra

da občutim mili piš vetra

izza ovinka lovske koče

vživa v parčku jelenjad

ne vem zakaj me presune Had

ko prevzemam krmilo divjine

in na kolenih molim naj traja

naj traja naj nikdar ne mine

jaz bom na straži kot zadnji branik tišine

samo naj traja naj nikdar ne mine

še malo pa jo močila navlaži

in veja požene s poganjkov skomine

to je na koncu kjer itak vse mine

košuta je stekla jelen pa pocedil sline

nič več nisem v Jelenščku branik tišine

spet Haron je v Hadu verni brodnik

Jelenšček pa naprej nemi mejnik.

F2#Caki