Občasno,

kadar so koraki komaj zaznavno valovanje,
prislušujem odmevom bosih stopal,
ki mehčajo trdoto vode odtisnjene na bel prod.
Takrat običajno začutim mir,

seštevek pravilno odmerjenega časa,

morda upanje,
poredko topo praznino,
utesnjenost
ali paniko.
Pogosto v daljavi ozrem prijetno samoto zadimljenih luči.
Še v gostem mraku natrgam liste poraslega in hitro vzpenjajočega bršljana in si jih - spletene v venec,

poveznem na glavo ali pa jih pokuham v vreli vodi za pranje volnenih oblačil.
Kasneje napišem pesem s povsem jasnimi elementi dramatike,
polne zgodovinsko mitoloških izročilnosti,

ki boleče daje vedeti, da vojne in nesmiselno umiranje še kar traja.
Stvari pa se vseeno spremenijo in sočasno se spreminjajo tudi različni deležniki in gradniki iz okolja,

kot spremembe in stalnice v naših majhnih življenjih.

Včasih je potrebno kake stvari tudi spustiti.
Včasih je potrebno na znotraj strohneti,

se kot potepuški pes zvleči v kot pod kamnito mizo - včasih celo za zmeraj.

Se enostavno ne dotikati ničesar, kar je oprijemljivega ....

Zgolj brez sramu vzeti kak spomin za v žepe,

za pripadnost,

za hude čase,

se zajésti v čvrste mlade dni in hlastati po zraku ...

V usodnem času leta,

ko naj bi bila zemlja odprta,

je priporočljivo častiti življenjsko silo,
ki bo prihodnjo pomlad spet vzklila iz otrple grude.
Predvsem pa ustvariti nov prostor,
kjer lahko v miru premaguješ samega sebe,
za še lepše stvari,
ki jih prinaša jutri.

Jernej Jager