Ko jutro v molu se budi,
še čuti se v vrhovih smrek,
smoljenja tožnost, ki cedi,
po vitkih deblih se vsevprek.
V leden oklep, v kristal bleščeč
in mesec bel, režeč v nebo,
kot zlobnih harpij v mrzlo peč,
je v strahu gledalo oko.
Strašljivi pok in krošenj stok,
na sončni strani Alp, tedaj,
se slišal je povsod okrog.
Deset je let, to zdaj nazaj.
Vse mimo šlo je že kot dih.
Le mol ob kavi je ta stih.
Danes je deset let od katastrofalnega žledoloma.
Takrat let 2014 sem živel v Vrhu čepovanskega dola (700m). Dva dneva in dve noči je pokalo in treskalo, veje so se lomile, drevesa so padala. Takega razdejanja še nisem videl. Sliva pred oknom je potrgala el. žice. Več kot tri tedne sem bil brez elektrike. Gasilci so se izkazali, na intervencijo učiteljice Mare v Čepovanu, so primotorkali do mene. Pustili so gorivo, agregat, da sem imel tok.
Res je bilo strašljivo.
Hvala za spomin in dotik, Svit.
Lp, M
Ostane v spominu - za vedno v našem času.
Draga Marija, mojstrska ubeseditev te grozljive moči, ob kateri smo onemeli. Naj se nikoli več ne ponovi.
lovrenka
To pa res, Nada.
Bodi lepo pozdravljena!
Marija
Draga Bernarda, vesela sem tvojega komentarja. Hvala za branje in dotik.
Lep dan ti želim!
M
Marija,
lep sonet. Edino nekaj mi ni jasno, kaj predstavlja "mol"?
Lep pozdrav, Dejan
odličen sonet.
LP, Lidija
Hvala za branje in dotik, Dejan.
Slatko i simpatično, čestitke na podčrtanki!
Ivan
Hvala za spremljanje in dotik, Ivane.
LpM
Komentiranje je zaprto!
