Večen suženj lastne narave,

ki je sposoben uničenja lastne entitete,

zjutraj vstane in spije kavo.

Izgubljen v miru, ki ga obliva strah.

(Ne)varnost čiste tišine,

 mu nabrekne vsako poro telesa.

Sposoben ne soditi, a vedno le zase,

sposoben ugrabiti vsako dušo,

ki ni sposobna reči "ne".

Drugačen na nesluten način,

se skriva pred samim sabo,

saj ga je strah samega strahu.

Prišel bo čas, ko bo zaradi njega

in njemu podobnih

upanje postala utopija.

Takrat se bo ugotovilo,

da je konec,

ker bo zlomljeno srce uničilo svet.

Roko