UVOD:
Občutki pridejo včasih kot zastrta poezija - skrita tam na dnu v ostankih blatne vode, tam kjer žabji princ se skriva. In verzi pridejo globoko iz spomina na vse prebrane knjige, ki nekje jih knjižnica v glavi skriva. Soneti te bolijo, kakor izgubljene zvezde tam nekje na nebu se iskrijo;

Objemala si zvezdice zaspanke
brezčutna za prečustvene Slovane,
leskečejo se žalosti kristali
v očeh deviških čudežna praznina

Utrujen sem kot po waterloojski bitki,
ljubezni muke sem spoznal izbrane.
Vakuum, skrit za temnimi očali,
otroci klici v vetru so obstali.

Predaj se! Si vpil ji vodoravno,
le kriki, brizgi iz brezna so te žgali,
želel sem le, da bi me imela rada.

Zgubljen je čas, zgubljene iluzije,
le z darom vrtnice na dlani prazni,
ime lepote ihtim v nebo vrh križa.

Tomaž Jevšenak