Prišla sem do tebe, da ti rečem zdravo,

saj sem videla, da si z družbo, da imate zabavo.

Nasmehneš se, me pogledaš v oči:

»Sem te že gledal, a nisem bil prepričan, da si ti.

Popolna postava, dolge noge in globok dekolte,

da si prava, so me prepričali šele tvoji bujni lasje.

Vesel sem, da sem te spet srečal,

rad bi ti dvoril, te v objemu držal,

plesal do jutra, se s tabo smejal.

Večkrat sem se spomnil nate, razmišljal kako si kaj

in ko te danes vidim, lahko z gotovostjo rečem, da si srečna zdaj.«

Obujal si spomine izpred nekaj let,

ko sva šla skupaj na kosilo in klepet.

Takrat si me skrbno poslušal, se nekaj moje globoke žalosti navzel

in danes, ko me vidiš srečno, si še ti vesel.

»Tako težko sem gledal tvojo žalost in globoko bolečino,

katero bi ti najraje v trenutku razblinil, odvzel,

a žal tako ne gre, nisem znal, nisem (z)mogel, nisem smel.«

Poljubljaš me na čelo, po licih, stiskaš k sebi,

vem, da vse na svetu bi dal, samo da me nihče več ranil ne bi.

»Pusti, da te občudujem, osvajam, obožujem

in vedi, da nič v zameno ne pričakujem.

Sem le moški, ki ve, kaj nas druži,

in kaj si prava ženska, kot si ti, dejansko zasluži.

Prav je, da je konec tvojega trpljenja

in da začneš uživati najlepše sadove življenja.«

»Kaj me tako gledaš, kot da sem Mona Liza?«

»Ona ni nič posebnega, čeprav je iz Pariza.«

»Pa še stara je, v okvirju in za rešetkami visi,

občuduje jo lahko vsak, a od nikogar ni.«

»Kdaj si nazadnje v Parizu bila?

Mislim, da je čas, da greš čim prej spet tja.«

Skrivnostno se ti nasmehnem, a hkrati molčim,

omenil si mesto, ki si ga spet obiskati želim.

Meni je pred pol drugim desetletjem pustil prav poseben pečat,

zato ga želim z nekom, ki mi je izredno blizu, v dvoje obiskat.

INA TAR