Sedela sem v avtomobilu in mislila nanj.

Lice in telo sem imela vso potno od poletne vročine.

Sonce je svoje žarke pošiljalo v avto kot bi hotelo,

da zgorim.

Vedela sem,

da bo nastala nevihta.

Avto sem postavila na rob ceste,

saj bi bila vožnja v takšnih razmerah zelo težka

in nevarna.

Moje srce je razbijalo kot noro,

in misl soi letele k njemu,

ki sem ga ljubila z vsem srcem.

Kot da bi hotela izginiti iz tega sveta,

sem se dotikala kovinskih delov v avtomobilu.

Bliski so moje misli usmerjali drugam.

K njemu.

Vedela sem, da bom morala počakati,

da se razmere izboljšajo.

Komaj takrat se bom lahko odpeljala naprej.

Začela sem neutolažljivo jokati,

ker sem ga neskončno pogrešala.

Začelo je močno deževati.

Kaplje so padale z vso močjo na avto,

solze pa na moje srce.

Pojavili so se močni vetrovi,

da sem imela občutek kot da bo veter

potisnil avto kjer sem parkirala drugam.

Vedela sem,

da ne morem naprej,

da bom morala ostati na svojem mestu

in počakati na upad dežja.

Bilo mi je vseeno.

Mogoče sem si v bistvu želela,

da bi se nekaj zgodilo,

ker nisem mogla več prenašati bolečine,

ki je objemala moje srce.

Pa me je neka slutnja navdihnila in začela sem voziti.

Bila sem vseeno previdna in sem usmerila

položaj koles v smeri vetra,

da zmanjša njegovo silo ter učinek.

Hitrost vožnje sem prilagodila glede na

vremenske razmere.

V teh groznih vremenskih razmerah

in neskončnih bolečinah v srcu,

sem se vseeno srečno pripeljala domov.

Ko sem odprla vrata stanovanja,

sem zagledala njega in  njegove

vprašujoče oči.

Ni mu bilo vseeno kje sem.

To me je navdihnilo s srečo in

poletela sem v njegov objem.

Slišale so se deževne kaplje,

ki so razbijale po oknu,

a moje kaplje, ki so mi padale iz oči

je videl samo on.

On,

ki me je stiskal v svoj objem.

In nevihta je potihnila.

zaspanka